Samopodoba. Kaj sploh to je? 

Ko se pogledaš v ogledalo, kaj vidiš? 

Ko pomisliš na sebe, katere misli te prešinejo? 

Katere besede opisujejo tebe? 

Kaj so tvoje karakterne lastnosti (slabe IN dobre)?

Odgovori na ta vprašanja opisujejo tvojo samopodobo. Ne opisujejo tebe, vendar to kako dojemaš sebe, kar je zelo pomembno za razumeti. Konec koncev je oboje zelo povezano.

Tvoja percepcija samega sebe močno vpliva na tvoja dejanja, tvoje odločitve in posledično tudi na to, kako te dojemajo drugi.

Zamisli si punco, ki ima zelo slabo samopodobo. Če bi jo vprašali, bi zase rekla, da je bolj samotar, da ni preveč lepa in da je zelo slaba v stiku z ljudmi. Takšna punca bo na zabavi stala bolj v kotu, z mrkim obrazom in se tudi s tistimi, ki bi poskusili navezati stik z njo, ne bi kaj prida razumela. Skratka, vse kar si misli o sebi, je res… pa je?

Če bi ta ista punca za sebe verjela, da je komunikativna, privlačna in se odlično razume z ljudmi, bi bila situacija enaka ali bi dejansko navezala več stika z ljudmi, le zaradi prepričanja o sebi?

Ampak Jernej, karakterne lastnosti, introvertirani, ekstrovertirani, takšni pač smo, tega ne gre spremeniti… ali?

Ok, pomislimo drugače. Smo že ob rojstvu imeli določeno samopodobo, določeno percepcijo o svojih karakternih lastnostih? Nas je kot dojenčke sram, ker nismo privlačni? Se pri 8 letih počutimo, da smo slabi v stiku z ljudmi? 

Pomislimo še malenkost drugače. Jaz sem kot otrok (in pozno v najstniška leta) imel izjemen strah pred višino. Spomnim se dogodka iz najstniških let, ko sem v adrenalinskem parku na Pohorju na 2m višine popolnoma zmrznil, tako da so me mogli potegniti iz tistega stebra. 

Zdaj imam za sabo športno plezanje, gore, skok z bungee-jem in skoke s padalom. Nimam več straha pred višino. Premagal sem ga tako, da sem sam pri sebi rekel, da jaz nisem človek, ki bi se bal višine. Ne le to, jaz sem človek, ki uživa v premagovanju višine. In res, zdaj komaj čakam, kdaj lahko grem po kakšni plezalni poti v gore ali pa skočit v vodo iz 11 metrov. 

Je torej strah pred višino karakterna lastnost? Kaj pa strah pred človeško interakcijo? Strah pred zavrnitvijo? Strah pred obsojanjem? In če sem premagal strah pred višino, lahko tudi ostale? Lahko spremenim svoje karakterne lastnosti?

Dobra novica je, da lahko. Dolgo nazaj, ko sem prvič spoznal NLP (Nevro-Lingvistično Programiranje, ne leteči krožnik), sem naletel na frazo, ki se mi je vtisnila v spomin: 

“Vsak človek je sposoben vsega človeško možnega”

Vsak človek je sposoben vsega človeško možnega. Če zares verjameš v to, potem so ti odprta vsa vrata. Ključ tukaj pa je “Če zares verjameš”. “Verjeti v to” pomeni točno to kar piše. Verjeti, da je tvoj karakter drugačen, kar je včasih težje kot se sliši, ampak je mogoče.

Nekdo, ki ima, na primer, malo prevelik nos ter se počuti grdega, gre k plastičnem kirurgu, da mu nos zmanjša. Po operaciji postane bolj samozavesten. Če lahko zunanji dogodek povzroči spremembo samopodobe, potem jo zagotovo lahko povzročimo tudi sami. 

Kako torej spremenim svojo samopodobo?

Enostavno. Enako kot z vsem v življenju, je potrebna vaja. Vsak od nas ima v sebi glas, ki nikoli ne utihne. Vedno ima neko mnenje, vedno ima nekaj za povedati, zaveda se vseh tvojih lastnosti, še posebej slabih. Ampak ta glas lahko kontroliraš. To so vendar tvoje misli. 

Če bi jaz (pri mojem strahu pred višino), le pomislil na skok s padalom, pri sebi rekel: “joj, tega pa že ne bom mogel narediti, ker me je strah višine”, a misliš, da bi se sploh prijavil na padalski tečaj, kaj šele skočil?

Če si punca iz zgornjega primera vsakič, ko se pogleda v ogledalo, reče, da je grda in da res ni socialna, kako se bo spremenila? Namreč vadi ravno nasprotno od tega, kar želi. Vadi in ponavlja ter še bolj utrjuje svojo samopodobo.

Če pa bi se vedno, ko se zaloti, da si govori, kako je grda in ne socialna, popravila in si ponavljala, da je lepa in zelo uživa v družbi, kako dolgo bi potrebovala, da to postane resnica? Kako dolgo, preden bi želela iti v družbo in sama sebi dokazati, da je to, kar govori, resnica?

Če se zavestno prepričujemo (vsak dan, cel dan) o svojih lastnostih, sčasoma postanejo resnica. “Fake it till you make it” ni pregovor brez pomena.

Napaka je le, da se večina ljudi zavestno prepričuje (vsak dan, cel dan) napačne stvari. Da se bojijo višine. Da niso samozavestni. Da ne morejo shujšati. Da niso dovolj dobri in miljon drugih laži, ki z dovolj ponavljanja in vaje postanejo resnica.

Zapomni si, vsak človek je sposoben vsega človeško zmožnega, tudi ti, le ponavljati si moraš prave stvari.